Elektrifikacija (zaenkrat še) znižuje neodvisno mobilnost

Ali so električna vozila prihodnost ali ne, ne vemo. So pa tukaj in so skoraj v vseh razredih. Kaj pa elektrifikacija vozil pomeni za dodatne prilagoditve za prevoz ali samostojno vožnjo voznika invalida?

Električno vozilo

Vozilo na elektromotorni pogon ima v notranjosti načeloma manj neravnin, ki bi ovirale prilagoditev za dostop z invalidskim vozičkom. Težavo lahko predstavlja postavitev in velikost baterij, ki lahko popolnoma onemogočijo potrebno poglobitev, zato je še toliko bolj pomembno, da pustimo predelovalcem čas, da pripravijo ustrezne rešitve za posamezne modele.

Ravno v teh dneh je priznani nemški predelovalec uporabniku predal prilagojen Peugeot e-Traveller. Prilagoditev je usmerjena v prevoz osebe na vozičku. Za ta namen je poglobljen zadnji del vozila, dodani so izvlečna vhodna klančina, električna pripomočka za vleko vozička po klančini, tritočkovni varnostni pas ter pritrjevalni sistem za invalidski voziček. Prilagoditev, kot jo poznamo že dlje časa v vozilih na konvencionalen pogon.

Opcijsko se v takšnem e-Travellerju (kot tudi Space Tourerju in Zafiri Life) lahko uredi stranski vhod s poglobitvijo vozila od C-stebrička do sprednjega dela. Za vpenjanje vozička na elektromotorni pogon na voznikovo mesto se še iščejo rešitve.

Pri vsem tem je potrebno vzeti na znanje, da je vsak dodaten električen pripomoček dodaten porabnik baterije, kar se hitro pozna na dosegu z enim polnjenjem. Doseg takšnega Peugeota, po povsem osnovni prilagoditvi za prevoz osebe na vozičku, se giblje okrog 200 km.

Težave pri prilagoditvi

Električna vozila trenutno ne omogočajo neodvisne mobilnosti gibalno oviranim.

Če je za samostojno vožnjo potrebna manjša prilagoditev in se oseba še samostojno presede ali usede na voznikovo mesto, lahko z vidika prilagoditve posežemo po električnem vozilu brez strahu.

Pri zahtevnejših prilagoditvah moramo biti zelo previdni in vnaprej dobro razmisliti o smotrnosti tako visoke investicije, ki bo kljub prilagoditvi pomenila precej omejeno mobilnost. Trenutno tudi predelovalci vozil z razvojem še niso v fazi vsesplošnih prilagoditev, zato za večino modelov še nimajo ustreznih rešitev.

Električna vozila so običajno težja od primerljivih vozil z motorjem na notranje izgorevanje. Predvsem pri večjih “kombijih” in velikoprostornih limuzinah lahko z dodatnimi prilagoditvami in težkim invalidskim vozičkom na elektromotorni pogon dosežemo in presežemo skupno maso 3,5 tone, kar pa zahteva že vozniški izpit C kategorije.

Omejena mobilnost

Naj si gre za lažjo ali težjo telesno okvaro, skoraj pri vsakomur se pojavi težava pri polnjenju vozila.

Parkirišča pri polnilnih postajah niso dovolj široka in se ne skladajo s potrebam širine parkirnih mest za invalide.

Druga težava so kratki, težki in velikokrat težko dostopni kabli. Tudi vtičnica na vozilu je lahko na takšnem mestu, da invalid z delno omejeno gibljivostjo ne pride do nje, ko je vozilo parkirano.

Največja težava pa je zelo kratek doseg. Samostojni vozniki invalidi pogosto za vožnjo potrebujejo tudi zahtevnejše prilagoditve, ki že pri konvencionalnih motorjih zahtevajo dodatno baterijo in dodatno polnjenje (v primeru, da se vsakih 5-7 dni ne peljemo dlje kot 30 km). Že sama uporaba dvigala za vstop v vozilo ter vsi dodatni električni pripomočki (hrbtni del z vzglavnikom, pritrjevalna postaja, upravljalna ročica oz. joystick, tablica za upravljanje sekundarnih funkcij vozila, itd.) lahko zmanjšajo doseg vozila za več kot polovico. Pri tem moramo upoštevati še dodatno ogrevanje notranjosti in morebitni priklop aparata za pomoč pri oskrbi s kisikom.

Doseg vozila se lahko (malo za šalo, malo zares) spusti nižje od dosega invalidskega vozička na elektromotorni pogon.

Zaključek

E-mobilnost se odvija in razvija tukaj in danes. Pri električnih vozilih je načeloma lažje izvesti dodatne prilagoditve za invalida, se pa kljub temu neodvisna mobilnost (še) ne more primerjati s tisto, ki nam jo nudijo vozila z bencinskimi in predvsem dizelskimi motorji. Samostojni voznik invalid precej lažje sam zapelje 2x mesečno na črpalko, kjer mu v manj kot petih minutah uslužbenec natoči gorivo, katerega plača preko aplikacije, kot pa vsak dan ali večkrat na dan prestavlja in pritrjuje voznikov sedež namesto vozička ter prosi asistenta, da mu vozilo odpelje oz. preparkira na parkirišče s polnilnico.