V zgodovinskih zapisih se prvo pohištvo na kolesih, najde na kamniti plošči na Kitajskem, ki je nastala nekje okrog 6. stoletja pred našim štetjem. Med 6. in 5. stoletjem pred našim štetjem so na grški vazi našli tudi prvo upodobitev postelje na kolesih.
Kitajska nato v 3. stoletju pred našim štetjem postreže s prvimi stoli na kolesih, ki so že služili za transport gibalno oviranih oseb. A od tega je nato minilo več kot 800 let, da so se ti stoli na kolesih za prevoz invalidnih oseb začeli upodabljati in sprejemati tudi v kitajski umetnosti.
V Evropi so za transport gibalno oviranih oseb sicer ves čas uporabljali različne pripomočke, a stol na kolesih na evropskih tleh ni obstajal vse do leta 1595, ko ga je prvič izdelal neznani španski inovator za kralja Filipa II. Stol je bolj spominjal na fotelj, zato gibalno ovirani osebi nikakor ni omogočal samostojnega manevriranja, temveč so v večini primerov za to skrbeli služabniki.
Leta 1655 je 22-letni nemški urar iz Nürenberga, Stephan Farffler, izdelal prvi voziček na svetu, ki ga je lahko upravljal invalid sam. Ker je bil sam paraplegik, je tudi voziček razvil v to smer – uporabil je stol in nanj namestil velika kolesa zadaj, enega spredaj in vse skupaj preko zobnikov speljal na višino rok. V zgodovini je to zelo pomemben mejnik v razvoju invalidskih vozičkov, njegova osnova pa je še dandanes (seveda z mnogimi popravki in izboljšavami) uporabljena pri invalidskih kolesih na ročni pogon.
Iz tega so Angleži razvili t.i. “Bath chair” (Bath, mesto v Angliji), ki je od leta 1760 naprej veljal za splošno znani pripomoček invalidnih oseb. Zadaj je imel dva večja kolesa, medtem ko je bil spredaj eden manjši in nanj speljana ročica za zavijanje. Obstajala naj bi tudi različica s štirimi kolesi za stabilnejšo vožnjo. Posebnost je bila zložljiva streha, ki je invalidno osebo lahko ščitila pred dežjem in močnim soncem. Samostojno premikanje brez pomoči druge osebe ni bilo mogoče.
Naslednji večji preskok, predvsem v širši rabi invalidskih vozičkov (tedaj imenovanih “kotalečih stolih”), se je zgodil leta 1887, ko so v Atlantic City-ju ponudili izposojo vozičkov težje gibljivim osebam, da bi lahko tudi oni uživali v sprehodu. A kaj kmalu so to izkoristili premožni turisti, ki so si jih lahko izposodili in najeli sužnje, ki so jih “sprehajali” po okolici.
Leta 1933 sta Harry Jennings in njegov gibalno oviran prijatelj Herbert Everest, oba inženirja, izdelala prvi lahek, jeklen in zložljiv invalidski voziček. Oba sta kaj kmalu začutila poslovni potencial in zagnala prvo množično izdelavo invalidskih vozičkov na svetu. Njun t.i. “X-Brace” dizajn je v uporabi še dandanes, dodelani in spremenjeni so le materiali z dodano novejšo opremo.
Razvoj invalidskega vozička torej ni od včeraj in izhaja iz kitajske družbe. Čas je prinesel izboljšave in nove poglede na njegovo rabo. Velik korak v uporabnosti je pripomogel razvoj elektromotorja, ki je poskrbel, da se lahko tudi invalidi s precej zmanjšano močjo zgornjih okončin gibljemo samostojno. A tako v zgodovini kot dandanes ni zares dober in funkcionalen invalidski voziček na voljo vsem invalidom, temveč je (še vedno) povezan s premožnostjo posameznika.
