Sanitarije za invalida brez stropnega dvigala, so neuporabne za težje gibalno ovirane osebe.
Družba v Sloveniji, kot tudi drugod po Evropi, rada poudarja vključenost invalidov, a pri tem pozablja, da je le-ta nepopolna, saj invalidi pogrešajo sanitarije opremljene s stropnim dvigalom, kar je osnovni pogoj, da bi lahko diskretno opravili osnovno življenjsko potrebo.
Za vse invalide, ki trpijo za prizadetostjo zgornjih in spodnjih okončin, so sanitarije brez stropnega dvigala popolnoma neuporabne, saj se ne morejo sami prestaviti z invalidskega vozička na WC školjko.
Tako je velika skupina invalidov prisiljena v manjšo mobilnost in nižjo vključenost v družbo, kot bi lahko bila, če bi jim bila omogočena diskretna in efektivna uporaba zares prilagojenih sanitarij. Težje gibalno ovirani zaradi tega zavestno zmanjšajo vnos tekočine in hrane v telo na minimum, kar na daljši rok povzroča negativne zdravstvene posledice.
Zdravstvene posledice hrbtenice čutijo tudi spremljevalci, ki z dobrimi nameni in fizično močjo prestavljajo težje gibalno ovirane z vozička na WC školjko in nazaj.
Nekateri s sabo vozijo sobna dvigala, ki pa so občutno prevelika za 90% “prilagojenih” sanitarij, obenem pa vzbujajo radovedne poglede mimoidočih, kar pri invalidih povzroča nelagodje.
Trenutno je večina sanitarij narejenih po prostorskih standardih, ki težje gibalno oviranim ne omogočajo dovolj prostora za uporabo kakršnihkoli dodatnih lastnih dvigal in pripomočkov.
Sanitarije so trenutno narejene po principu lastnega presedanja z vozička na WC školjko s pomočjo oprijemal, kar pa je za zelo širok krog invalidov s prizadetostjo zgornjih okončin neuporabno.
Problem se lahko enostavno reši z vgradnjo stropnega dvigala, ki ne zaseda dodatnega prostora, omogoča opravljanje osnovnih življenjskih potreb večini invalidov in ne posega v velika dodatna gradbena dela objekta. A takšnih sanitarij v Sloveniji praktično ni. Stropnih dvigal trenutno ne najdemo niti po zdraviliških kompleksih, zdravstvenih ustanovah, rehabilitacijskih centrih, ipd.
