Danes, 3. decembra, obeležujemo mednarodni dan invalidov, katerega so z resolucijo razglasili Združeni narodi leta 1992 z namenom družbenega spodbujanja razumevanja invalidnosti, zavzemanja za dostojanstvo, blaginjo in pravice invalidov ter zavedanja o koristnosti vključevanja invalidov v politično, družbeno, gospodarsko in kulturno življenje.
V letošnjem letu je bilo, po podatkih Ministrstva za delo, družino socialne zadeve in enake možnosti, odobrenih več kot 800 tehničnih pripomočkov za slepe in slabovidne, gluhe in naglušne in gluhoslepe osebe. 250 gibalno oviranim invalidom pa je bila odobrena prilagoditev vozila.
Ministrstvo izpostavlja tudi zaposlovanje invalidov. Septembra 2016 je bilo zaposlenih 32.066 invalidov, kar je tudi največ v zadnjih šestih letih. V registru invalidskih podjetij je vpisanih 145 invalidskih podjetij od tega sta bila v letu 2016 na novo vpisani dve podjetji. Na ministrstvu vodijo razvid zaposlitvenih centrov v katerem je ta trenutek vpisanih 51 zaposlitvenih centrov. V letošnjem letu je ministrstvo z odločbo podelilo 7 novih statusov zaposlitvenega centra, kar je omogočilo zaposlitev najtežjim invalidom, ki se pri običajnih delodajalcih ne morejo zaposliti.
Po končanem projektu “ZMOREMO”, ministrstvo trenutno sodeluje v evropskem projektu kartice ugodnosti za invalide, o kateri smo pisali tudi že na našem spletnem mestu. V sklopu projekta bo s strani ministrstva pripravljena mobilna aplikacija za bazo ugodnosti in spletna stran. Prve kartice ugodnosti nameravajo izdati v mesecu juliju 2017.
Tudi iz lastnih izkušenj lahko potrdimo, da se v zadnjih letih stanje izboljšuje, a glavna rak rana celotnega sistema, ne zgolj invalidskega vprašanja, predstavlja birokracija in (prevečkrat tudi) neenaka tolmačenja zakonov med posameznimi javnimi enotami. Glavno vodilo celotne družbe naj še naprej ostaja vključenost invalidov v družbo, ker se samo s tem spodbuja in realizira prava enakost invalidov z okolico. Zavodi in centri so dobrodošli, a bistvo enakosti je v tem, da okolica invalidnosti sploh ne opazi. Enakost bo dosežena, ko bodo otroci invalidi vključeni v vrtec, osnovno šolo v svojem kraju, ko bodo srednjo šolo izbirali po željenem programu in ne po dostopnosti in lokaciji ter ko bodo zaposleni in delali tisto, kar so se učili v srednji šoli in na fakulteti. Enakost je dosežena takrat, ko na ulici ne slišimo več “Poglej, invalid gre čez cesto,” ampak slišimo “Poglej, Miha gre čez cesto.” In za to enakost se ne moremo boriti (zgolj) invalidi, temveč predvsem tisti, ki vodijo ustanove in tisti, ki so izvoljeni, da vodijo občane ali državljane.