Letošnji svetovni dan invalidov je zaznamovan z geslom “Nujno je vključevanje“, s katerim želi razvojna agenda Združenih narodov do leta 2030 uresničiti svoje zaveze. Generalni sekretar ZN Ban Ki Moon pa ob tem dodaja, da bo za to uresničevanje potrebno sodelovanje vseh.
Vključevanje v družbo je pomembno pri slehernem človeku, zato jo je potrebno omogočiti tudi invalidom, ki jih je v svetu že preko ene milijarde. Inkluzija se prične že v zgodnjem otroštvu, ko je pomembno, da se otrok z invalidnostjo enakovredno vključi v vrtec, kjer si stke prve prijateljske vezi, čuti se enakega, obenem pa ostali otroci spoznajo, da je drugačnost v bistvu enakost. V dobi odraščanja se ta vključenost mora samo še stopnjevati, za kar se zavzema tudi ministrica Anja Kopač Mrak, ki se v poslanici še posebej osredotoča na problematiko otrok s posebnimi potrebami. Le-te je namreč potrebno vključiti v redno osnovnošolsko in srednješolsko vzgojo in izobraževanje. S tem pridobijo na svoji samopodobi in samozavesti, bogatejši pogled na “drugačne” pa s tem pridobijo tudi sošolci in vrstniki invalidnega otroka oz. mladostnika.
Vključenost se nadaljuje tudi v odraslosti, kjer precej primanjkuje zaposlovanja invalidov v podjetjih, ki niso zgolj in samo invalidska. Invalidna oseba težko ob študiju opravlja še razna priložnostna dela preko študentskega servisa, saj zaradi svojih ovir ne more poprijeti za vsako delo. S tem takšna oseba ne pridobi izkušenj in je še težje zaposljiva. Do težav prihaja tudi, ko invalidna oseba najde primerno zaposlitev, a so prostori delodajalca nedostopni. Novodobne tehnologije omogočajo delo od doma, a se delodajalci redko odločajo že v startu zaposliti osebo, ki ne bo pod direktnim nadzorom nadrejenih.
A največje težave pri vključenosti imajo invalidne osebe, ki ne živijo v glavnem mestu ali v večjih mestnih centrih, saj je njihov prvi pogoj vključenosti mobilnost, za katero ne zadošča zgolj invalidski voziček, temveč tudi prilagojeno vozilo, ki je, kljub zakonu ZIMI, še vedno težko dostopno premnogim invalidom.
Z našega lastnega vidika vidimo rešitev v decentralizirani in individualni obravnavi potreb posameznika, saj se le-te med seboj razlikujejo ne le po stopnji invalidnosti, temveč tudi po lastnih fizičnih zmožnostih znotraj iste diagnoze ter okolja, v katerem (gibalno ovirana) invalidna oseba živi. Pomembna je tudi vloga rehabilitacije, ki pa bi prav tako morala biti bolj individualno usmerjena in bi morala dopuščati njeno izvajanje izven okvirov društev; po predlogih zdravnikov specialistov in lastno izbiro invalidne osebe.
