Včeraj je v Mariboru potekalo srečanje nevladnih organizacij, tema katerega je bila ozaveščevalna kampanja z imenom Kakšna norišnica. Predstavniki nevladnih organizacij so spregovorili o nedopustnosti nameščanja ljudi z dolgotrajnimi oviranostmi v institucije.
Več kot 4000 državljank in državljanov v Sloveniji še vedno živi v nedopustnih pogojih v institucijah, čeprav je to v nasprotju s Splošno deklaracijo človekovih pravic in Konvencijo o pravicah invalidov, katere 19. člen pravi, da imajo invalidi enako kot drugi možnost izbrati stalno prebivališče in se odločiti, kje in s kom bodo živeli in jim ni treba bivati v posebnem okolju. Z bivanjem v institucijah, ki je v nasprotju s konvencijo, so jim kršene človekove pravice.
Dr. Sonja Bezjak, direktorica Muzeja norosti, je pojasnila: »V Muzeju norosti smo si zadali, da bomo ozaveščali širšo javnost o dezinstitucionalizaciji. Ljudje so po navadi šokirani, ko izvejo, da v Sloveniji še vedno 4000 ljudi živi v zavodih, socialno varstvenih ustanovah oz. v zavodih za dolgotrajno oskrbo, in sicer samo zato, ker nismo še uspeli ustrezno zagotoviti storitve v skupnosti, torej tam, kjer ljudje živijo. Zato so prisiljeni živeti v izločenih skupnostih v zaprtih zavodih. Čas je, da se tudi ti prostori končno demokratizirajo, da se naši državljani vrnejo nazaj v običajna okolja – tja, kjer vsi živimo, in da so tam na voljo storitve, ki so ljudem na razpolago takrat, ko pomoč potrebujejo. Vsi smo samo začasno neovirani, vsak od nas bo v nekem trenutku postal oviran in bo potreboval to pomoč.«
Kakšna norišnica, obstajajo primernejše rešitve
Zavodi, v katerih bivajo ljudje z dolgotrajnimi oviranostmi, so totalne institucije. Bivanje v njih je uniformno; vstajanje, prehranjevanje, osebna higiena in druge aktivnosti potekajo v skupinah in po točno določenem urniku. Izkazalo se je, da naj so ti zavodi še tako lepo urejeni, človeku vedno odvzamejo samostojnost, zasebnost in individualnost ter poteptajo njegovo dostojanstvo. Tam nastanjeni ljudje so zaradi tako organizirane podpore trajno izločeni iz skupnosti in družbenega življenja. O njih skoraj nič ne vemo, so pa o njih zelo razširjeni predsodki.
Predsednica sveta zavoda Muzeja norosti Darja Farasin poudarja: »Ljudje, ki so bili prisiljeni v to, da svoje svojce namestijo v institucije, so ravno tako žrtve kot osebe, ki živijo 10, 20 let v instituciji. Včasih svojci niso imeli nobene druge izbire, danes pa bi kot družba vendarle morali odgovoriti na to vprašanje na drugačen način, in sicer tako, da poskrbimo, da se razvijajo storitve v skupnosti. Kako se naj razvijajo? Občine morajo ugotoviti potrebe ljudi, ki živijo v njihovi skupnosti, in skozi ugotovljene potrebe potem razviti službe, ki bodo tem ljudem pomagale v domačem kraju, kjer živijo. To je rešitev, ne pa gradnja velikih domov, v katere masovno naselijo stanovalce.«
Alternativne možnosti bivanja
Kot družba smo dolžni zagotoviti primerne pogoje, da bodo ljudje z dolgotrajnimi oviranostmi lahko živeli v skupnosti, tako kot vsi drugi. Potrebujejo okolje, ki jim bo omogočilo občutek doma in podpiralo njihovo samostojno življenje in vključenost v družbo. Za to so potrebni individualni načrt, organizacija in izvedba podpore na domu. Najboljša možnost je, da jim omogočimo samostojno bivanje v hiši ali stanovanju, v manjši bivanjski stanovanjski enoti, kjer živi skupaj največ šest stanovalcev, ki funkcionirajo kot družine, ali bivanje s katerim od bližnjih.
Nataša Kovačič iz poslovne enote Zavoda Brez ovir v Mariboru opaža: »Tudi naše uporabnike osebne asistence z novimi zakoni silijo nazaj v institucije. Čeprav se je pravica do osebne asistence na domu – kot glavna podporna storitev za neodvisno življenje oseb z oviranostmi v skupnosti – izkazala za učinkovit in več kot potreben korak pri izenačevanju možnosti invalidov. Ljudem z oviranostmi mora biti omogočen dostop do bivanja v domačem okolju, kjer se počutijo varni.«