Nihče ne sme biti prikrajšan pri dostopu do prostora, storitev ali informacij samo zaradi invalidnosti oz. oviranosti. Gibalno oviranim pa je poleg dostopa potrebno urediti tudi možnost za hitro evakuacijo iz objekta v primeru izrednih razmer. Preverili smo, kako takšne situacije doživljajo invalidi in kaj na tem področju določa slovenska zakonodaja.
Evakuacija je urejeno gibanje oseb na varno mesto ob požaru ali drugi nesreči. Poteka po evakuacijski poti, označeni z znaki, ki kažejo smer evakuacije do zbirnega mesta. Za večstanovanjske objekte, v katerih obstaja najmanj srednja požarna ogroženost, in za stavbe, v katerih je lahko hkrati več kot 100 ljudi, je treba izdelati načrt evakuacije oz. požarni načrt, opozarja Gasilska zveza Slovenije.
Kako takšne situacije doživljajo invalidi?
Uporabnica s spinalno mišično atrofijo na invalidskem vozičku Kajetana Grebenc opaža, da ljudje običajno ne pomislijo na evakuacijo oseb z oviranostmi: »Zdaj živim v 4. nadstropju, zato je kar problem in si težko predstavljam, iskreno povedano, ne vem, kako bi me rešili. Bila sem že v situaciji, ko je bil potres, na srečo je bil šibek, ampak me je zagrabila panika, saj nisem vedela, kaj naj naredim. Potem sem šla sicer z dvigalom ven iz stavbe, kar ne bi smela, druge rešitve v tistem trenutku nisem videla. Takrat sem začela intenzivno razmišljati o tem, kako omejene možnosti imam za hiter umik.«
Glede doživljanja izrednih situacij Kajetana Grebenc razlaga: »Nekdo gre lahko takoj ven v dveh minutah, jaz pa moram v hitrem času najti fizično pomoč hodečega človeka. Zato se v takih trenutkih počutiš nemočnega. Če bi imela fizično močnega moškega asistenta, bi me morda lahko odnesel po stopnicah. Živim v bloku in če bi imela v primeru požara ob sebi osebno asistentko, bi tudi njo prosila za pomoč, drugače pa kakšnega soseda, da me prestavi na rjuho ali debelejšo odejo in odnese po stopnicah. Z dvigalom se takrat ne bi smela peljati, za reševanje pa bi verjetno nujno potrebovala dva človeka. Druge rešitve ne vidim, zato so tu prisotni občutki nemoči.«
Kaj določa zakonodaja in kakšno je dejansko stanje na terenu?
Mag. Boris Balant, glavni inšpektor na Inšpektoratu Republike Slovenije za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki izvaja nadzor na področju varstva pred požarom, ugotavlja: »To področje ureja gradbena zakonodaja, natančneje Pravilnik o univerzalni graditvi in uporabi objektov in Pravilnik o požarni varnosti v stavbah. Zakonodaja posebej ne predpisuje, kako naj bi pri pripravi načrta evakuacije poskrbeli tudi za gibalno ovirane osebe. Obstajajo pa napotki, kako gibalno oviranim olajšamo evakuacijo; evakuacijska oprema je vsekakor dobrodošla.«
V zadnjem letu so na Inšpektoratu Republike Slovenije za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami pregledali 1661 načrtov evakuacije, od tega 138 ali 8,3 % subjektov načrtov evakuacij sploh ni imelo; 1372 ali 82,6 % subjektov je imelo načrte evakuacij v skladu s predpisi; 151 ali 9,1 % subjektov pa ni imelo ustrezno pripravljenih načrtov evakuacij. »Najpogostejša pomanjkljivost pri pregledu stanja na terenu je, da so evakuacijske poti založene oz. težko prehodne,« opozarja glavni inšpektor Balant.
Reševanje v primeru nujne evakuacije ni enostavno, zato tega ne bi smeli prepustiti naključju. V stavbah lahko živijo različno gibalno ovirane osebe, kot tudi gluhi in naglušni, slepi, slabovidni ali gluhoslepi, ki bodo ob evakuaciji potrebovali pomoč. Pri načrtovanju ukrepov varstva pred požarom je zato treba najprej ugotoviti, koliko je teh oseb v objektu in kje točno se nahajajo (v katerem nadstropju, stanovanju, pisarni, bolniški sobi, učilnici).
Pravočasno načrtovanje evakuacije
V Pravilniku o univerzalni graditvi in uporabi objektov je določeno, da se pri projektiranju, gradnji, uporabi in vzdrževanju objektov, dostopnih vsem ljudem, poleg standardov SIST 1186 in SIST EN 60118-4 upošteva mednarodni standard SIST ISO 21542, v katerem so določene tudi ureditve evakuacijskih poti. Pravilnik predpisuje tudi zahteve za dostopne notranje prostore zgradb – če so v stavbi nameščene naprave za avtomatsko javljanje požara, morajo biti opremljene z zvočnim in svetlobnim signalom, ki ga lažje zaznajo tudi slepi ali gluhi.
Upoštevati je treba, da se v primeru nesreče gibalno ovirani ne bodo mogli evakuirati z dvigalom, zato potrebujejo drugo rešitev – pripomočke za premagovanje višinskih razlik (stopniščna dvigala, klančine) oz. pripomočke za evakuacijo (evakuacijski stol, evakuacijske blazine idr.) Jani Modic iz Zavoda Brez ovir svetuje: »Z gibalno oviranimi stanovalci in upravnikom se uskladite, kdo bo komu pomagal oz. na kakšen način. Za hitro reševanje po stopnicah naj bodo v objektu evakuacijski stoli, ki jih lahko upravlja samo ena oseba. Za evakuacijo težje gibalno oviranih in na posteljo vezanih stanovalcev pa zgradbe opremite z evakuacijskimi blazinami in podvzmetnicami.«
Varnost pred požarom, poleg zahteve po univerzalni graditvi in rabi objektov, spada med bistvene zahteve Gradbenega zakona. Zakonodaja od nas zahteva, da omogočimo vsem dostop do storitve, informacije ali prostora v javni rabi. Po drugi strani pa to pomeni tudi, da vsem omogočimo, da lahko varno zapustijo stavbo v sili. Ključnega pomena je zavedanje in odgovornost načrtovalcev evakuacijskih poti, saj so v objektu običajno tudi ljudje z različnimi gibalnimi omejitvami.
