Kdo lahko bolje in učinkoviteje razume potrebo, željo in nenazadnje nujnost mobilnosti kot mi, težje gibalno ovirani, ki smo se leta borili in iskali rešitev za samostojno vožnjo vozila.
Samostojna vožnja vozila za invalida nikakor ni luksuz, saj le-ta omogoča bolj celovito vključevanje v družbo, ki je pomembna za kakovostno življenje in razvoj osebnosti. Prilagojeno vozilo omogoča tudi invalidom s težjo gibalno oviranostjo odhod na delovno mesto v drug kraj, udeleževanje na družabnih dogodkih, lažji obisk zdravstvenih ustanov, obisk trgovin, kulturnih dogodkov, svobodno izbiro pri obisku dostopnih turističnih destinacij, itd. Vse to, kar je za osebo, ki ne potrebuje prilagojenega vozila za vožnjo ali prevoz samoumevno in vsakdanje.
Zavedati se moramo, da gibalno ovirani invalidi ne živimo le v glavnem mestu in da je lastno vozilo še vedno daleč najbolj invalidu primerna oblika transporta oz. mobilnosti. Na področju javnega prometa je v zadnjih letih zaznan velik napredek, a (težje) gibalno oviranim invalidom le-ta ni preveč prijazen. Če vzamemo primer osebe, ki je od centra mesta oddaljena 2 km ali več, že v osnovi naletimo na ogromno težavo, saj ta oseba brez prilagojenega vozila nima možnosti dostopa do železniške postaje. Tudi ni možno pričakovati, da bi gibalno ovirana oseba vsak dan, v vsakem vremenu, z vozičkom odhajala več kot 2 km stran do železniške postaje in nato še kakšno uro nadaljevala pot z vlakom (mogoče vmes celo prestopila na drug vlak) do službe in nato še nazaj domov. Brez prilagojenega vozila je takšna oseba praktično nemobilna in obsojena na brezposelnost. V takem primeru oseba samo še stagnira in nazaduje, saj se čuti nekoristno in osamljeno.
Za mobilnost invalidov
Težava mobilnosti se pojavi že ob obisku zdravstvene ustanove, saj velika večina reševalnih vozil nima možnosti prevoza osebe na invalidskem vozičku. Težje gibalno ovirana oseba velikokrat ni zmožna sedenja na sovoznikovem sedežu, v velikih primerih jo je tudi nemogoče ali težko dvigniti in posesti na sovoznikov sedež kombi vozila in tako se zopet pojavi težava. Enaka težava je tudi pri taksiju, avtobusnih izletih, kombi prevozih, ipd. V velikem odstotnem deležu je tako gibalno ovirana oseba odvisna zgolj in izključno od lastnega prevoza, ki poleg nakupa vozila obsega tudi prilagoditev le-tega.
Zahvaljujoč zadnjim spremembam Zakona o izenačevanju možnosti invalidov in dopolnitvam pravilnika o prilagoditvi vozila, je lastno prilagojeno vozilo lažje dosegljivo, a za težje gibalno ovirano osebo, ki za samostojno vožnjo potrebuje zahtevnejše prilagoditve, lastno doplačilo še vedno dosega vrednost dobro opremljenega vozila nižjega srednjega razreda.
V društvu se zavzemamo tudi za pravičnejšo razporeditev sredstev, da ne bi težja oblika invalidnosti pomenila tudi precej višjih doplačil na področju mobilnosti.
