Mednarodni dan invalidov je priložnost, da se kot družba ustavimo, pogledamo okoli sebe in ocenimo, kako daleč smo prišli ter kako daleč moramo še iti. Govorimo o svetu, ki je v zadnjih 20–30 letih na področju dostopnosti naredil velik korak naprej: od urejenih klančin, dostopnejšega javnega prevoza, prilagojenih vozil in vključevanja v šolstvo, do večje ozaveščenosti o človekovem dostojanstvu. A hkrati se zavedamo, da so izzivi še vedno tu in da je pot do popolne enakosti vedno proces.
Dostojanstvo izhaja iz preprostega dejstva – človek je človek. Ne glede na fizične zmožnosti, na pripomočke, ki jih uporablja, ali na stopnjo samostojnosti. Vključevanje v družbo, delo, šolanje, kulturo, mobilnost in turizem niso privilegij, ampak temeljna pravica. In prav na tem področju se še vedno kažejo največje razlike.
Vloga društva Moja pot – mobilnost kot pogoj za enakost
Društvo Moja pot že vrsto let opozarja, da je mobilnost ključni steber vključenosti. Brez dostopa do prilagojenega prevoza ali možnosti vožnje prilagojenega vozila je človek v trenutku socialno izoliran. Zato društvo aktivno informira o sodobnih rešitvah za prilagoditev vozil, o izbiri primernega vozila, o tehnoloških novostih, ki omogočajo samostojno vožnjo, o dvigalih, vrtljivih sedežih, prenosnih sistemih in pripomočkih, ki spreminjajo življenja.
“Mobilnost je svoboda. Svoboda, da se odpelješ, kamor želiš; svoboda, da greš v službo, da obiščeš prijatelje, da doživiš kulturo, naravo in svet. Samostojna vožnja za mnoge med nami ni le tehnična možnost, ampak globoko osebna izkušnja neodvisnosti in enakopravnosti,” izpostavlja Marko Kušar, predsednik društva Moja pot. “Vsaka prilagoditev vozila, vsak dvig kakovosti dostopnosti, vsaka nova razstava ali namestitev, ki nas sprejme brez ovir, je korak v smeri družbe, ki temelji na spoštovanju, ne na usmiljenju,” še dodaja.
Kje še zaostajamo? Sanitarije, dvigala in dostopne nastanitve
Napredek je velik, a med najpogostejšimi težavami so še vedno sanitarije za težje gibalno ovirane, posebej tam, kjer bi moral biti dostop samoumeven – v zdravstvenih ustanovah, trgovskih centrih, javnih ustanovah, turističnih objektih.
Nujno potrebujemo več stranišč s stropnim dvigalom, saj številni uporabniki brez tega pripomočka sploh ne morejo izvesti transferja z vozička in nazaj nanj.
Podobno velja za turizem: dostopne poti so vedno pogostejše, a namestitve z dejansko uporabno dostopnostjo – vključno s stropnim dvigalom – v Sloveniji skoraj ne obstajajo. Trenutno to ponuja le Floramare, kar jasno kaže na velik manjko in hkrati na izjemen potencial dostopnega turizma.
Vključevanje, delo in življenje zunaj institucionalizacije
Ko govorimo o kvaliteti življenja gibalno oviranih oseb, govorimo tudi o možnosti zaposlitve, delu od doma, vključevanju v skupnost in izvajanju dejavnosti zunaj institucij.
Vključevanje ni zgolj “integracija” – je aktivno sodelovanje, kjer oseba ni samo prisotna, ampak je slišana in vidna. Vsaka priložnost za delo, ustvarjanje, druženje ali potovanje je korak k boljši družbi in večjemu občutku lastne vrednosti.
Na mednarodni dan invalidov 2025 želimo opozoriti, da je napredek resničen, a odgovornost je skupna. Z vključevanjem, razumevanjem, investicijami in željo po družbi brez arhitekturnih in socialnih ovir lahko naredimo naslednji korak.
Za vse nas.
