Ob dnevu spomina na holokavst

Oceni ta prispevek
(0 glasov)
Dvorec Novo Celje Dvorec Novo Celje | Google Streetview

Ob dnevu spomina na holokavst se moramo spomniti ne samo Judinj in Judov, ampak tudi drugih skupin, ki jih je nacistični režim hotel zbrisati z Zemlje. Med njimi so bile osebe z gibalnimi in duševnimi težavami.

Že konec maja in v začetku junija, torej dva meseca po okupaciji slovenskega ozemlja, so SS-ovski zdravniki obiskali pet psihiatričnih zavodov na slovenskem Štajerskem in naredili evtanazijski seznam.

9. junija 1941 je osebje v zavodih Novo Celje – Vojnik, Medlog, Slovenske Konjice, Ptuj in Muretinci 583 uporabnikom in uporabnicam zavodov pomagalo pri vkrcanju na avtobuse, ne vedoč, da so jih pospremili v smrt. Pot vseh, ki so bili določeni za evtanazijo, se je z železniške postaje v Špiljah (Spielfeld) v vagonih nadaljevala do Linza, od koder so jih z avtobusi prepeljali do končne postaje: evtanazijskega zavoda Hartheim.

Svojci umorjenih so v drugi polovici junija začeli prejemati obvestila o smrti svojih sorodnic in sorodnikov. Kot vzrok so bili navedeni možganska kap, pljučnica, epileptični napad ipd. Umorjeni s slovenske Štajerske so bili med zadnjimi izmed 70.273 žrtvami uradnega evtanazijskega programa, ki se je zaključil avgusta 1941.

Največ umorjenih v evtanazijskem morilskem pohodu na spodnjem Štajerskem je bilo iz psihiatrične bolnišnice, ki je delovala v dvorcu Novo Celje pri Žalcu. Med 357 žrtvami iz te bolnišnice je bil 51-letni Karl Mayer, zadnji Valvasorjev potomec, ki je živel na Slovenskem. V prvi svetovni vojni je na ruski fronti preživel strel v glavo, vendar si od tega ni nikoli opomogel, zato so ga upokojili. Še posebej se je njegovo psihično stanje poslabšalo po materini smrti. Zadnjih dvajset let življenja je večinoma preživel v psihiatričnih ustanovah, nazadnje v Novem Celju. Rad je imel glasbo in si je dopisoval s številnimi osebami. Njegovo življenje se je v Hartheimu končalo 300 let po rojstvu njegovega slavnega prednika.

Med umorjenimi z evtanazijo iz štajerskih zavodov niso bili samo Slovenci in Slovenke. Amalia Finker je bila rojena v Gradcu leta 1880. Po rojstvu sina se njegov oče ni hotel poročiti z njo in tedaj so se začele njene težave z depresijo, ki so se čez leta poslabšale. Leta 1927, ko je v psihiatrični ustanovi v Innsbrucku bivala že sedem let, so iz uradnih listin ugotovili, da je njena domovinska pravica v Poljčanah. Izročili so jo Jugoslaviji, ki jo je sprva nastanila v Polju, nato pa v Novem Celju. Tam se je ukvarjala z ročnimi deli, branjem knjig, v ohranjeno beležnico pa si je zapisovala recepte in pesmi. Avgusta 1941 je sin Anton iz zavoda v Hartheimu prejel žaro z materinim pepelom.

Takih pretresljivih zgodb je bilo še veliko. Nacistični režim je po uradnem koncu evtanazijskega programa T4 iz evgeničnih razlogov umoril še okoli 130.000 ljudi, skupaj torej okoli 200.000. Tega se moramo spominjati še posebej v času, ko se vsepovsod širi duh nestrpnosti; kajti zlo, ki se pozabi, ustvari prostor za novo zlo.

 

Foto: Google Streetview

 

Za optimalno delovanje spletne strani uporabljamo piškotke.

- podrobne informacije..

- pravna podlaga (ZEKom-1)

- smernice informacijskega pooblaščenca

  Sprejemam piškotke.
EU Cookie Directive Module Information